Equalizer je eno najpomembnejših orodij v audio produkciji, tako v snemalnemu procesu, kot pri ozvočevanju. Uporablja se za reševanje problemov pri posameznih glasbenih instrumentih ali vokalih, odpravo maskirnega efekta – prekrivanja sorodnih virov v miksu in za obdelavo stereo posnetkov v masteringu. Equalizer (v nadaljevanju EQ) je torej sklop ali naprava, s katero vplivamo na frekvenčno karakteristiko določenega zvočnega vira, običajno v več pasovih, pomeni da vplivamo na njegovo barvo zvoka. Razumevanje frekvence (Hz), kot višine nekega tona in njegovih višjih harmonikov – alikvotov je seveda nujno, prav tako vsaj približno poznavanje frekvenčnega spektra posameznih glasbil in njihov zven. Spodnji tekst vas bo tako peljal skozi problematiko ekvalizacije, do pravilne uporabe EQ-ja, saj naključno vrtenje gumbov ne privede vedno do željenega rezultata.

Preden se lotimo EQ-ja poglejmo dva osnovna filtra, ki sta prav tako nujna v audio produkciji, LO-CUT in HI-CUT filter. Njun namen je uporaba le koristnega spektra nekega zvočila.

​Namen filtra je znebiti se morebitnih motenj v nižjem frekvenčnem spektru. Na primer: prenos vibracij iz mikrofonskega stojala, veter, sapa pevca, tolčenje ob strune, presluh iz drugih instrumentov itd.
Že ime samo pove, da je LO-CUT filter, ki bo odrezal pas, nižji od neke izbrane frekvence.
Uporabljajmo ga vedno, tudi pri basovskih instrumentih, s čimer dobimo lepšo definicijo tona.

Frekvenco izberemo zelo enostavno. Pri vključenemu filtru jo višamo dokler se vir ne začne zvočno tanjšati.

Nekaj tipičnih vrednosti:
Bas boben, bas – 25Hz
Kitara – 100Hz
Moški vokal – 120Hz
Ženski vokal – 150Hz
Violina, flavta – 200Hz
Činele – 600Hz

Filter odreže pas nad izbrano frekvenco. S tem se znebimo motenj v višjem frekvenčnem spektru (brenčanje loka na godalih, presluh činel na bobnih, morebitni šum kitarskih ojačevalcev itd.) Obratno, kot pri LO-CUTu nižamo frekvenco, dokler vira ne začnemo temniti.

Ker za slušne občutke nimamo svojih izrazov, se v praksi poslužujemo pridevnikov iz vizualnega sveta. Tako bomo za neki vir zvoka rekli, da je debel, tanek, svetel, temen, kričeč, napihnjen, rezek, oster, top itd. Vsi ti izrazi opisujejo frekvenčno karakteristiko instrumenta, vokala ali miksa. Z EQ-jem bomo torej frekvenčno karakteristiko korigirali ali kreirali, a le, če je to potrebno. Odlika dobrih toncev je namreč, da dobre stvari pustijo pri miru. V začetniški fazi bo potrebno eksperimentirati in spoznati kaj prinašajo in kako zvenijo frkvenčni pasovi na določenih instrumentih. 

Poglejmo najprej tehnično plat delovanja EQ-ja:

V praksi boste ozek Q uporabljali za odpravo nekih resonanc, odzvanjanj ali mikrofonije, širok Q pa za oblikovanje zvočne slike nekega zvočila.
Ker smo v digitalni dobi, si lahko pomagamo z grafičnim analyzerjem, ki teče v ozadju vsakega EQ-ja, na mešalnih mizah ali v plug-inih glasbenih programov.

Poglejmo še nekaj praktičnih primerov za boljše razumevanje:

1. Vir je roza šum (PINK NOISE), ki ima vse frekvence enako močne. Z EQ-jem povdarimo zelo ozek frekvenčni pas in začnemo višati frekvenco. Dobili boste občutek žvižganja, ker ozek pas povdari samo po en ton. Z dušenjem ozkih pasov torej odpravljamo probleme resonanc.

2. Vir je roza šum, z EQ-jem povdarimo širok frekvenčni pas in višamo frekvenco. Občutka žvižganja ni več, ker je povdarjen širok frekvenčni pas, spremenili smo barvo nekemu zvočilu.

3. Posnet imamo snare (mali boben), ki mu odzvanja neka resonanca.
Odpravimo jo z enostavnim postopkom:
- Ojačimo ozek frekvenčni pas.
- Poiščemo resonančno frekvenco
- Zadušimo resonančno frekvenco

4. Posnet imamo bas. Recimo, da v miksu deluje preozko, zato mu dodamo nizke frekvence.
Poglej analyzer v ozadju, ki pri vsakem tonu pokaže tri močne frekvence. To so osnovni ton, prvi alikvot (oktava) in drugi alikvot (oktava+kvinta). Ti skupaj tvorijo barvo instrumenta, zato moramo posegati z zelo širokim Q-jem, da ojačimo vsaj spodnja dva. Če bi posegali z ozkim filtrom, bi povdarili samo nekaj posameznih tonov, pomeni, da smo instrumentu škodovali. Na levi je bela krivulja LO-CUTa, ki odreže neslišne motnje. 

5. Na sliki je ekvalizacija solo violine iz koncerta. Naj opišem frekvenčni poseg:
- LO-CUT pri 200Hz (to je najnižji ton instrumenta – G, pod njim ni koristnega signala)
- Ozko odrezanih 250 Hz (to je resonanca trupa violine, ton C, problem mikrofonije)
- Odrezani visoki toni, SHELVING nad 2kHz, ker je bil mikrofon zelo blizu in je bil zvok preoster.

​Kmalu boste prišli v situacijo, ko je v aranžmaju nakopičenih preveč instrumentov v istem frekvenčnem pasu, na primer električni klavir in dve električni kitari. Rešitev je lahko, da jih porazdelite iz leve proti desni, vendar pa se v mono sliki ne zgodi nič, ljudje pa poslušajo glasbo tudi iz telefonov, ali pa ne sedijo na sredini dvorane. Dajte torej vsakemu od teh instrumentov drug barvni karakter in se bodo lepše sešteli v celoto.
Še nekaj primerov, za lažje razumevanje:
-Če bas bobnu rahlo odvzamem pas 150-400 Hz, sem naredil prostor za bas.
-Če prekomerno posvetlim činele, se mi bodo zdeli vokali pretemni.
-Če akustični kitari odrežem srednje tone, sem naredil prostor za električno kitaro.


ZA KONEC - samo še trije nasveti:

- Pri ekvalizaciji velja pravilo manj je več. Dajte prednost razmerju med instrumenti, vokali.
- Barvo kreirajte v miksu in ne pri solo poslušanju posameznih kanalov.
- Upoštevajte, da pod 30Hz ni muzike, zvočniki vam bodo hvaležni in miks glasnejši.